Učiteljica za osebni razvoj

Kolikokrat se zapletemo v klobčič problemov in ne znamo razplesti niti! Mala nepozornost in potegne nas v klobčič. Takrat prekinemo tok zavedanja. Mislimo, da imamo problem, da ima problem nas in da smo mi ta problem. Pozabimo, kdo smo. 

Aleksandra Kelc, učiteljica za osebnostni razvoj za odrasle in otroke. Certificirana svetovalka metode Phyllis Krystal in pogodbena partnerica Phyllis Krystal Fundation. Metodo učim na delavnicah, spletnih treningih in individualnih srečanjih. Od leta 2006 pomagam ljudem pri osebnostnem razvoju in takrat, ko se znajdejo v življenjskih izzivih. 

Napisala sem knjigo Ne mislim, samo ljubim, ki je leta 2016 izšla tudi v Ameriki z naslovom Don’t Think, Just Love. Izdala sem škatlico fotografij 100 in pet misli za navdih. Leta 2022 pa sem imela prvo samostojno razstavo slik olje na platno Anima in Tulipan, ob kateri je izšla istoimenska knjižica. Decembra 2022 je izšla moja druga knjiga, Biti, kar sem. 

Izrek »Vsaka misel ustvarja«, je delno resni...

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste sami sebe vprašali: »Ali je z mano kaj narobe?«

Ali pa so vas drugi vprašali: »Pa kaj je s tabo narobe?«

Danes bom govorila o tem, zakaj mislimo, da je z nami ali z drugimi kaj narobe.

Naj vas kar na začetku potolažim, da z vami ni nič narobe, samo drugačni ste in na drugačen način dojemate življenje. No, naj to podrobneje razložim v nadaljevanju, da boste naslednjič, ko se vam bo to zgodilo, razumeli, zakaj.

Ste se kdaj znašli v situaciji,

ko se z drugimi niste strinjali ali ste imeli čisto drugačno mnenje od večine? Ni vam bilo všeč, kar drugi počnejo, niste jim hoteli biti podobni, ni vam bilo prijetno v njihovi družbi. Nekaj vam je govorilo, da ne spadate tja. Če ste to izrazili, so vam verjetno dejali: »Pa kaj je s tabo narobe?«

Če smo v nepravi družbi, če se ne družimo sebi podobnimi, imamo občutek, da je z nami nekaj narobe, ker ne spadamo v tisto družbo. V takšnem primeru poslušamo sebe, spoštujemo svojo drugačnost in svoje vr...

Zdi sem mi, da smo malo pozabili na srce.

Se spomnite, da smo pred leti veliko govorili o tem, kako je pomembno je srce?

Slišali in pisali smo te stavke:

Bodi v srcu.

Odpri srce.

Poveži s svojim srcem!

Vprašaj srce!

Sledi srcu!

Srce ve!

Se vam ne zdi, da smo malo pozabili na srce?

Zadnja dva tedna sem več pozornosti posvetila svojemu srcu, zavestno se vračam srce in občutim srčno energijo.

Raziskovala sem o energiji srca in iskala odlomke v knjigah, ki sem jih brala dolgo nazaj. Prišla sem do novih spoznanj, zato sem se odločila, da vam to danes podrobno razložim v videu: »Srce ve!« Naredili bomo tudi dve kratki vaji.

Ja, iskala sem poglavja v knjigah, tudi v svojo knjigo »Ne mislim, samo ljubim« sem pogledala. Spomnila sem se, da imam tam opisano eno svojo vajo, kako pridem v srce in je takrat zame zelo delovala. Gre takole: dvigneš roke v višino srca. Dlani obrneš navzgor. Pod rokami so vsa težka čustva in negativne misli, nad rokama pa so pozitivna čustva in ...

Vse kar smo se naučili, doživeli in izkusili, se zapiše v našo podzavest. Tja se zapišejo tudi vzorci od staršev, ki smo jih s posnemanjem prevzeli v otroštvu. Vsi mladiči, živalski in človeški se učimo s posnemanjem staršev.

Ste se že kdaj spraševali, zakaj tako reagirate kot vaša mama ali oče?

Ali ste si rekli, da ne boste nikoli takšni kot mama ali oče?

Tudi jaz sem si to govorila, pa ni kaj dosti pomagalo. Potem pa sem se naučila, kako deluje podzavest.

Vzorci v podzavesti se najintenzivneje zapisujejo od rojstva do 7. leta starosti. Izmerili in dokazali so, da je otrok do 7. leta v stanju theta možganskih valov. To je stanje hipnoze in domišljije. Narava je naredila, da se tako učimo. Slaba stran tega je, da se v našo podzavest v tem hipnotičnem stanju zapisujejo tudi negativni programi naših staršev. Narava je to naredila zato, da bi nas zaščitila in ohranila pri življenju. To je povezano s preživitvenim nagonom. Če so ti programi koristili našim staršem, da so preži...

Predstavitev knjige BITI kar sem, v Mestni knjigarni Maribor, je bila zame nekaj posebnega, saj se je zgodila v mojem mestu. Ustvarili smo domače vzdušje, veliko smeha, pristnosti, objemov in ljubezni. Srečalo smo se sorodne duše.

Nekaj vtisov in spoznanj iz predstavitve:

- Spoznali ste, da je treba biti in ostati v sebi. Da je treba živeti sebe. Da je pomembno, da smo to, kar smo.

- Sebe najdemo tako, da se zavedamo trenutka, v katerem smo. Da smo čuječi. Da občutimo sebe, svoje telo, medtem ko nekaj govorimo, delamo, se družimo, hodimo …

- Naš um nas velikokrat odpelje nekam drugam in takrat mi nismo v sebi, pri sebi. Ko um dovolj dolgo treniramo, nas začne ubogati in sodelovati z nami.

- Včasih je dobro stopiti v tisto, kar nas je strah, kljub temu da se bojimo in se nam tresejo noge ali celo telo.

- Ko so naše misli razpršene in se potepajo nekje drugje, takrat nismo tukaj. Takrat je nemogoče, da bi občutili sebe in ostali s seboj v stiku. Takrat nimamo jasnega fo...

Bi prav sedaj radi pri sebi nekaj spremenili?

Ne veste, kako se lega lotiti?

Vas zanima, kako lahko spremenite neko staro navado?

Ko sem ugotovila, koliko napačnih prepričanj imam, sem se spraševala, kaj naj naredim, ker na ta stari način nisem hotela več živeti.

Iskala sem način, kako naj stare navade zamenjam z novimi.

Katere nove navade sem hotela osvojiti?

• hotela sem začeti jesti zdravo hrano
• se naučiti igrati prečno flavto
• umiriti misli, ker sem od prekomernega razmišljanja dobila migreno

Kako sem to naredila?

Začela sem vaditi in delati korake. Novo navado osvojim samo tako, da začnem trenirati. Naša podzavest, naš spomin deluje tako, da si zapomni, ko nekaj ponavljam znova in znova.

Karkoli si dam za cilj, nekaj, kar mi je v življenju pomembno, lahko to Z VADBO IN MALIMI KORAKI zmeraj dosežem. Pa četudi traja zelo dolgo. Vadba mi je zmeraj pomagala, da sem se navadila na nove navade. Trenirala, trenirala in trenirala sem. Tudi športniki to počnejo, ...

Verjetno ste že doživeli, da so vas čustva nadzirala. Nekaj se je zgodilo, nekdo vas je razočaral, razjezil, ponižal … in ste to premlevali ves dan, morda več dni, tednov …

Tudi meni se je to dogajalo. Čustva so me tako nadzirala, da več dni nisem funkcionirala. Bila sem čisto brez energije in delala sem le najnujnejše. S težavo sem poskrbela zase in za druge. Bila sem prizadeta, ker mi je nekdo nekaj rekel, naredil ali ni naredil. Trpela sem, ker so me čustva preplavila.

Dokler se nisem naučila čustva umiriti. Pomagala sem si z vajo Kača na drevesu metode Phyllis Krystal in z odstranjevanjem vezi, ki nas omejujejo čistila programe, ki mi več ne služijo.

Potem pa sem v videu dr. Joe Dispenza naletela na zelo pomembno informacijo. Znanstveno so dokazali, da čustvo traja samo 90 sekund.

To je to, se mi je posvetilo!

Kot da sem to nekako vedela, pa nisem znala izraziti. Torej čustvo ustavim tako, da o njem več ne razmišljam, razpredam in iz tega ne ustvarjam drame. Da v mislih ...

Odpor je obrambni mehanizem, ker me želi zaščititi, istočasno pa je lahko ovira, ko želim delovati in mi tega ne dovoli.

"Zunaj je mokro in mrzlo, pokvaril se mi je avto in groza me je, da moram peš v trgovino. V sebi čutim ODPOR. To je verjetno od ega, ki zaščitniški, razvajen in hoče udobje. Lahko obtičim na mestu, ali pogledam prepričanje, ki stoji za odporom in se sama s seboj dogovorim, da se bomo toplo oblekla, obula nepremočljivo obutev, vzela dežnik in bom med pešačenjem do trgovine uživala."

Kdaj se pojavi ODPOR, ko gre za kaj pomembnega, ko se je potrebno v življenju premakniti glede našega zdravja, v odnosih, v službi, v družini ….?

Izhajam iz tega, da je ODPOR tukaj zato, da me zaščiti.

Povezan je s podzavestjo in preživitvenim nagonom.

Povezan je lahko tudi z mojo bitjo in preverja, ali je nekaj v skladu z menoj ali ne.

Odpor me na neki način zaščiti, težava pa je v tem, da se ne premikam naprej k rešitvi ampak stojim na mestu. S tem ni nič narobe, pomemb...

Ker ni pravih in napačnih odločitev, se ne morem odločiti narobe, ampak samo izkušam svojo odločitev. Odločitev lahko kadarkoli tudi spremenim. Lahko je začasna. Ni treba, da je odločitev drastična, lahko delam majhne korake. Lahko pa se odločim, da ostanem v istem, ker potrebujem varnost, da se še kaj naučim …, čeprav mi tisti položaj ni všeč.

Tudi, ko se odločim, da ne bomo ničesar spremenila, je to odločitev.

Ker sem se to zavestno odločila, nisem vlogi žrtve. Sem v svoji moči.

Vidite razliko med tem, da nekje obtičimo, se zavedamo, da nam to ni všeč in v tem nemočni životarimo in tem, da se zavestno odločimo, da bomo iz nekih razlogov ostali v tem, kar nam ni všeč?

V odločitvi je moč.

Če se ne odločim, bodo to naredili drugi namesto mene.

Odločitev, ki je usklajena z menoj je najboljša. Prepoznam jo po dobrem počutju in po tem, da me umiri.

Ne obstala prava in napačna odločitev.

Pomembno je, da sem z odločitvijo usklajena.

Ne glede na to, v kakšni situaciji se ...

Gostila jo je knjigarna MK Konzorcij v Ljubljani.

Najlepša hvala voditeljici mag. Mei Valens, vodji Konzorcija Katarini Modic, prijateljem iz Maribora, ki so me spremljali in vsem gostom, ki ste na predstavitev prišli. Hvala tudi Založbi Primus, da so knjige pravočasno dostavili v knjigarno.

Zanimivo mi je bilo odgovarjati na vprašanja, za katere ugotavljam, da zmeraj manj prihajajo iz mojega uma in zmeraj bolj iz moje biti. Velikokrat sem odgovorila nekaj drugega, kot na vprašanje, preprosto zato, ker je moja bit želela, da je tisto povedano. Tega se zmeraj bolj zavedam in v tem čutim sebe in svojo pristnost. Zaradi tega je bila predstavitev zelo spontana, prijetna, domača in predvsem pravočasna. Kajti z Meo sva ugotovili, da pravočasnost ne pomeni točnosti po uri, ampak da smo ob pravem času na pravem mestu takrat, ko je to najbolje za nas in druge. Pri tem nas vodi notranja antena, ki se ji reče pinealna železa, občutku pa intuicija. Morda smo glede na uro zamudili, po notra...