Mi?
Voditelji?
Bog, višja sila?
Vse od tega po malo?
Kdo jo torej ustvarja?
Ustvarjamo jo skupaj vsa bitja, planeti, univerzum, elementi ... kot ENA ZAVEST.
Kdo pa ustvarja mojo realnost?
JAZ, kot zavest?
Samo JAZ?
Ne, ker smo vsi z vsem medsebojno povezani.
Ne, ker realnost ustvarjamo tudi z malim jazom – egom, s strahovi, programi, verovanji …
Ko nas več ne vodi mali jaz, življenje začne dobivati podobo življenja v raju.
Realnost soustvarjamo z mislimi, besedami in dejanji. To je orodje, ki ga uporabljamo zavestno. Lahko pa se ujamemo v past, če mislimo, da smo mi to orodje. Še eno past bi omenila: to, da hočemo, da je, tako kot »jaz hočem«. Sprašujemo se, zakaj ni zmeraj tako, kot jaz hočem? Včasih nam uspe in je po naše, zmeraj pa ni tako. »Jaz hočem« je past ega, v katero se ujamemo, ker se poistovetimo z malim jazom, torej z egom. Ko spoznamo, kdo smo, ni ničesar, kar bo hoteli, ker vemo, da že vse je, vse smo, vse imamo … v vseprisotnosti, ki smo.
Torej ...
Vsi si želimo, da bi bili od drugih spoštovani.
Velikokrat smo prizadeti in razočarani, ko nismo deležni spoštovanja.
Ampak, ali mi spoštujemo druge?
Spoštuj druge in se spomni, da ne poznaš celotne zgodbe druge osebe, predno bi jo ego začel obsojati, zaničevati, sovražiti. Tudi obrekovanje in obsojanje osebe, ki ni prisotna v pogovoru, ni spoštljivo.
Nespoštovanje drugih je odraz tega, da ne spoštuješ sebe. Ko ne spoštuješ se vprašaj, kaj je v tebi podobnega in s čim ne spoštuješ sebe. Ko se resnično spoštuješ, izgubiš občutljivost na nespoštovanje drugih. Druge začneš spoštovati ne glede na njihovo vedenje in odzive, ker veš, da je razlog za to njihova življenjska zgodba, boleče izkušnje in to, kar se jim je zgodilo.
Spoštovanje je igra na nivoju dualnosti. Zavest ne potrebuje spoštovanja. »Ona to je.
Samospoštovanje je odraz ljubezni do sebe. S tem si izkažeš, da se imaš rad. Ko se prebujaš in se zavedaš, kdo si, pa se lahko vprašaš: »Spoštujem veličino tega, kar sem?«
...
Na tem srečanju smo povzemali modrosti preteklih srečanj resnice.
Naslovi srečanj in modrosti od prvega srečanja (spodaj) do osmega:
ENAKOVREDNOST
ODNOSI so stik ljubezni
ČUSTVA so začimbe življenja
Opazuj nergača
Odzivajte se ZAVESTNO
Vem takrat, ko izkusim
Ali smo lahko stalno srečni?
Kdo odloča, kako se jaz počutim?
Zaradi izzivov RASTEŠ. To se spomni,
Takrat opomni samega sebe, DA PRAV ZARADI TEH IZZIVOV RASTEŠ IN SE RAZVIJAŠ.
Vse, kar »se ti je v življenju zgodilo« te je izgradilo, da si danes to, kar si. Ne pozabi tega!
Vse pride in odide, tudi to se spomni, ko ti bo težko. Lahko počakaš, da odide …, vendar tukaj je lekcija, ki se jo imaš za naučiti. Če počakaš, da izziv odide, bo prišel zmeraj znova, tako dolgo se bo vračal, dokler se ne naučiš. To je način, na katerega nas življenje uči.
Poglej sedaj področja, ko ti je bilo težko in potem se vprašaj, kako si se zaradi tega razvil, zrasel, kaj si se naučil:
Vedi, da te življenje neskončno ljubi.
Vse v življenju dela zate, nič ni proti tebi!
Na srečanju smo pogledali na težke izzive življenja iz osebnega nivoja.
Ko gledamo nanje prebujeno, kot zavest, vidimo, da so izziv...
Kaj je stres?
A. Einsteinova modrost: »Delati iste stvari in pričakovati drugačne rezultate je definicija norosti«, velja tudi za stres.
Ta video sem dala 3 x v obdelavo. Ko je bil »gotov« drugič, je na mojem ekranu na veliko pisalo »Opazuj, kako ustvarjaš stres«, ampak brez slike (ker v obdelavi nisem poravnala videa k napisu). To sem naredila že večkrat. Pomislila sem, kolikokrat si ustvarjamo dodatno delo, ker ponavljamo nekaj, kar smo že ugotovili, da ne deluje. To še en razlog za ustvarjanje stresa, ki ga na srečanju nisem omenila.
V ozadju stresa je zmeraj mir. V prostoru miru IZZA stresa se dogaja naš odziv, hitenje, akcija, delovanje in mirovanje. Ta mir lahko vidimo in izkusimo, ko nas v življenju nekaj ustavi: zbolimo, si poškodujemo, ali zlomimo nogo, pokvar...
Kako RAZMIŠLJATI?
Kako jaz osebno razmišljam?
Moj um je zelo praktičen, funkcionalen in iznajdljiv.
Gre hitro na bistvo.
Takšen je postal zaradi mojih staršev, izkušenj iz otroštva in izzivov v življenju.
Kako pa vi razmišljate?
Kako bi opisali svoj um?
Glavni učitelj uma je življenje, ne šola.
V šoli te specializirajo za neko področje, poklic, ne pa za življenje.
Vprašanje je, kako razmišljati?
Razmišljajte zavestno!
Opazujte misli, ne jim slediti, naj vašega razmišljanja ne vodi vaš um!
Naučiti se, trenirajte um, da ga boste zavestno vklapljati in izklapljali. Da um ne bo več deloval avtomatko, takrat, ko to ni potrebno ali je celo škodljivo. Ko um deluje avtomatko, deluje na programih, ki so naloženi v spominu. Opazujte, da imamo naložene programe , ki so koristni, uporabni, nekateri pa so nekoristni, zastareli in nam celo škodijo. Um gre avtomatko po svoje, ko se ne zavedamo.
Kdo odloča, katere programe brisati in katere ne? Zmeraj zavest, zato se zmeraj...
Vsi smo zavest in v najmanjšem kamenčku, celici je zavest.
Zavest je ena, enost. Človek je dvojnost, dualnost.
Ker je vse povezano in podvrženo harmoniji, se vse nenehno harmonizira v celoto, tudi dualnost. Zato se vse zmeraj dogaja v dobro celote.
To pomeni, da sta dobro slabo, + in – zmeraj podvržena harmonizaciji.
Seveda pa harmonizacija ni zmeraj nekaj lepega in prijetnega. Poteka tudi preko trpljenja, uničenja in smrti. Trpljenje in zlo ni samo nekaj negativnega, tudi v teh procesih se dogaja harmonizacija.
Zato rečemo, da je v vsakem slabem tudi nekaj dobrega, ker se vse zmeraj uredi v dobro celote.
Najprej je navada. Iz navade se razvije obnašanje. Iz obnašanja se kristalizira ZNAČAJ.
To pomeni, da je treba spremeniti navade, če želimo drugačen značaj.
Po slovenskem slovarje je značaj, kar označuje človeka in njegovo delovanje v odnosu do ljudi in okolja.
Če hočemo dober značaj, začnemo z dobrimi navadami. Tako to deluje na nivoju osebnosti. Nekaj primerov dobrega značaja:
Ko živimo zavestno, se nam ni potrebno ukvarjati z navadami …, ampak jih opazujemo, da do njih in svoje osebnosti vzpostavimo distanco. Uvidimo, da nismo omejeni na to navado, to osebo …
To je seveda treba spremeniti v prakso, torej, dovolj je, da slabo navado opazujemo. Kaj se potem zgodi, je vaša osebna izkušnja.
Ne zapiraj srca, ker s tem zapreš svoj satelit, portal.
Srce zapremo, ker se bojimo, da bo bolelo, smo bili tako naučeni ali smo v otroštvu posnemali starše.
Otrok zapre srce, da se s tem zaščiti, ko preveč boli, ko ne zna ravnati s situacijo, čustvi … S tem se zaščiti. Kot odrasla oseba, je dobro, da zavestno naredimo prostor tem v otroštvu zaostalim delčkom, da lahko odrastejo.
Kaj je zaprto srce?
Iz tega se lahko naučimo, da zaprto srce ni ok, ker zapremo tok energije, razumsko pa je velikokrat hladno in preračunljivo.
Uglašenost obojega: srca in uma, je HARMONIJA.
S tihim sedenjem opazujemo, na katerih področjih imamo zaprto srce. Samo opazujemo, ničesar ne spreminjamo, ker se z ozaveščanjem harmonija vzpostavi sama po sebi.
Srce je veliko več kot črpalka.
Je energijsko središče, prostor srečanja energij z drugimi bitji, tam čutimo ljubezen, je sprejemnik in oddajnik, je kot SATELIT.
Če uporabljate bolj um kot srce, se zelo odrežete od vira energije.
Poskrbite, da vaše srce ostane odprto.
Ljubili naj bi brezpogojno, brez pričakovanj. Seveda pa postavimo meje. Razvajanje drugega ni ljubezen. Dovoljenje, da drugi z nami grdo ravnajo, tudi ne.
Ne zapirajte srca, ker ste bili prizadeti, razočarani, ker se nekoga bojite …, ker se s tem zapirate za energijo.
Na srečanja P R E B U J A N J E se lahko prijavite tukaj: https://www.aleksandrakelc.si/prebujanje
50% Complete
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit, sed do eiusmod tempor incididunt ut labore et dolore magna aliqua.