Sonce se je že zgodaj prebilo skozi meglo in ivje se je pričelo topiti. O, škoda, sem dejala. Potem pa sem se opomnila, da ne bom iskala včerajšnji dan, ampak sem se polno podala v novega, da vidim, kaj mi prinaša. Nekateri temu rečejo: »ne brskaj po včerajšnjih smeteh, za današnje kosilo«.

In kaj sem ugotovila?

Nikoli ne dobim to, kar hočem. Zmeraj dobim še boljše!

Nižje se je ivje pričelo taliti v objemu sončnih žarkov, zato so nastali posnetki, z mavričnimi kapljicami, kakor da sem plavala pod vodo. Višje gori pa je bilo hladneje in ivje je ustvarjalo pravo zimsko podobo.

Nikoli ne dobim to, kar hočem. Zmeraj dobim še boljše!

Je to mogoče?

Je, ko dobro pogledam.

Je , ko spustim, kar sem si zamislila.

Je, ko sem polno prisotna v trenutku.

Zmeraj znova spoznam, da je vse, kar potrebujem, ves čas okoli mene.