Kot otrok imamo osnovno in instinktivno potrebo, po sprejetosti.

Ker večinoma nismo bili sprejeti, smo se prilagajali in zanikali sebe. Kaznovani smo bili, ko smo izrazili čustva, zato smo se naučili, da jih ne smemo izražati. Prilagodili smo se, da bi za nas kot otroka poskrbeli. To je instinktivna potreba vsakega otroka. Zanikali smo svoje občutke in potrebe.  Druge smo postavili pred sebe. Takrat smo se odklopili od svojega bistva. Kot otrok drugače nismo mogli in znali. Da bi preživeli.

Naša naloga je, da se kot odrasla oseba vklopimo, kar smo v otroštvu odklopili.

Če ne, se še naprej prilagajamo, da bi bili sprejeti, ker imamo iz otroštva manko.

Manko iz otroštva zapolnimo z ljubeznijo do sebe. S priznavanjem svojih potreb. Da jih izrazimo. Da si dovolimo občutiti, kar občutimo.

»Rad/a se imama« iskreno izrečeno in občuteno nas poveže z ljubeznijo do sebe. Ko prepoznamo svoje občutke in potrebe, prepoznamo sebe. Da smo sprejeti od sebe (to potrebuje vsak otrok).

Ljubezen in rad/a se imam zapolni manko iz otroštva. Sicer na drugačen način, kot smo pričakovali, kajti spoznamo, da smo ljubezen. Spoznamo, da ne bomo našli zunaj, kar lahko najdemo le v sebi.