Sprejemanje ni nedelovanje, ni apatičnost ali brezvoljnost. Sprejemanje ne pomeni, da vse dovolimo in smo predpražnik.

Sprejemanje je zavedanje. Ko se v neki situaciji v danem trenutku zavedam, se ustvari prostor. Tako postanem eno s trenutkom, eno s situacijo. Ko se zlijem s trenutkom in zavestno opazujem, vzklije rešitev iz situacije same. Delovanje se zgodi skozi mene. Takšno delovanje je uglašeno z menoj, z vsemi drugimi in z celoto. Zgodi se tisti aha efekt, čudež, sinhronost …

Zaupam inteligenci življenja, da me vodi. Ni mi potrebno dvomiti vase, kajti, ne delujem jaz, osebno. Delovanje se je zgodilo skozi mene. Takšno delovanje ni moja odgovornost, tudi si ga ne morem lastiti, ker ni moje.

Pred nekim izzivom ne razmišljam, kaj se bo zgodilo, kaj bom naredila.

Delujem v trenutku, potem pa spustim.

Na primer po pogovoru več ne razmišljam, kaj mi je kdo rekel.

Ni mi potrebno razlagati, zakaj sem tako delovala. Nima smisla reševati situacij za nazaj ali za naprej, analizirati in razglabljati.

Torej, ko sem zavestno v trenutku in sprejmem kar je, rešitev vzklije iz situacije same.