Vem takrat, ko izkusim

Ko nekaj ne vem,

je to najboljše izhodišče za raziskovanje in izkušanje.

To mali otroci počnejo naravno.

Velika razlika je med mislim, verjamem, vem in zavedam se.

Ko mislimo, obdelujemo podatke v spominu.

Torej, ko mislimo, zmeraj govorimo iz preteklosti.

Ko verjamemo, verujemo v to, kar vedo, ali so izkusili drugi. Torej, izhajamo naučenega in izkušnje drugih.

Verjamemo staršem, učiteljem, duhovnim vodjem, politikom, strokovnjakom … Ni rečeno, da tisto, kar drži za druge, velja tudi za nas.

Vem, pride iz tega, ker smo nekaj izkusili in spoznali. Rešitev iščemo tako, da poskušamo in izkusimo. Raziskujemo kot majhen otrok.

Zavedam se, pride iz zavesti. Tam so vsi odgovori in modrost celotnega vesolja.

Ves se nenehno spreminja, pride in gre, vse je tukaj začasno, mi se razvijamo in širimo skladno z vesoljem, zato tudi to, ker vemo ni resnica. Absolutna je samo … zavest, ki je neoprijemljiva, neskončna … Zato je najboljše izhodišče »Ne vem«!

Ne upamo si reči: »Ne vem«, ker se v družbi ceni znanje. Celo sram nas je, če nekaj ne vemo in sram nas je, če se zmotimo. Poglejte, kako velik ego je to! Nihče vsega ne ve, to je nemogoče. To si je treba priznati.

Tukaj se lahko prijavite na srečenja resnice P R E B U J A N J E: https://www.aleksandrakelc.si/prebujanje