LJUBI ME takšnega, kot sem

Vsi bi se želeli biti ljubljeni, sprejeti in spoštovani.

Vprašanje pa je, ali mi ljubimo, sprejemamo in spoštujemo sami sebe?

Pričakujemo, da nas bodo drugi ljubili, ampak najprej je treba ljubiti sebe. Ko ljubiš sebe, ljubiš sebstvo, to je, ljubiš vse.

Druga oseba je samo zrcalna slika tega, koliko ti ljubiš sebe. Ko nam drugi pokaže zrcalno sliko, ki nam ni všeč, ki je negativna …, nas ne bo vznemirila, če te slike, negativnosti, strahu ni v nas. Torej, drugi nam zmeraj zrcalijo, kaj je in kaj ni v nas.

Ampak porečete …

Drugi me hočejo takšnega, kot njim odgovarja in hočejo, da zanje naredim to, kar oni hočejo. Ko jim vi to daste, to naredite zanje, v vas vidijo zrcalno sliko ljubezni. Občutijo, kako je, ko ti nekdo da ljubezen in se učijo ljubezen dati sebi. Lahko pa se odločite, da jim ne boste ugodili, rečete ne in postavite meje. Meje postavimo najprej sebi, svojemu egu, v smislu, kaj zmoremo, koliko energije in časa imamo na razpolago, kako je tisto usklajeno z našo resnico in našimi prioritetami. Postavljanje mej je ljubezen, ker rečemo egu ne. Ko drugi osebi postavimo meje, mu kažemo zrcalno sliko tega, kje naj bi on/ona svojemu egu postavil/a meje.

Postavljanje mej ni namenjeno nadzoru, ker se seveda vsak lahko odloči, ali bo meje spoštoval ali ne.

V življenju sem se naučila, da stvari več ne ločujem na dobre in slabe, na negativne in pozitivne, ker imata oba pola v sebi tudi plus in minus. Spoznala sem, da ne gre posploševat, kakšno izkušnjo nekdo potrebuje v življenju. To ne pomeni, da spodbujam negativnost. spodbujam zavedanje in opazovanje, v katerem vidim svoj ego. Ljubeče mu povem, da on ni moj gospodar, ampak dobro orodje. Ker ga opazujem, ga vidim in ne dovolim, da počne stvari, ki niso usklajene z menoj.